Vpeti v utripajoč ustavljen čas, spremljamo časovno puščico, ki od šestdesetih let dvajsetega stoletja ni povsem prepričana, kam gre, in omahuje med moralno konzervativnostjo generacije bejbi buma ter Guccijevo potrošniško futurologijo.
Ko je (znanstvena) fantastika zapustila galilejevsko preučevanje prihodnosti, raziskovanje nedosegljivih svetov, ki jih je lahko izpeljala samo (fantastična) Znanost iz višin svoje varnosti, je zdrsnila v meander naše digitalne družbe. Tistega julijskega dne leta 1969 so lažne sledi nog Bibenduma (Michelinovega plastičnega možica) v umazanem luninem prahu zabeležile konec naših entropijskih vzletov domišljije.
(...)

Immersed in a vibrating stopped time, we follow time’s arrow – which since the 1960s has not been sure exactly which way it’s going, vacillating between the moral conservatism of the baby boomers and Gucci consumerist futurology.
Leaving behind its Galilean scrutinizing of the future, an exploration of inaccessible worlds that only Science (fiction) from the heights of its certitude could drive, (science) fiction has slipped into the meanders of our digital society. The false footsteps of Bibendum (the Michelin tire man) in the dirty dust of the moon that day in July 1969 marked an end to our entropic flights of fancy.
(...)